ponedeljek, 08. november 2010

življenje je kurba

Kam potem, ko ima človek preveč idej, ko enostavno zmanjka papirja? Kam naj gre? Kam naj gre po novo, ko se staro črnilo popolnoma izjoče še na zadnje ostanke do roba popisanega pergamenta? Zakaj ga nihče ne brani pred to praznino, v kateri ne more ustvarjati? Zakaj mu nihče ne podari več časa? Zakaj...pa takk ogromno neskončno vesolje je, a vendarle omejeno? Je to človekova ovira? Je njegov um omejen, kot je tudi vesolje?


Zato pa vinček al pa dva, pa se najde rima tut na krokarja.
Ali je možno, da včasih stvari prepsosto nimajo naslova? Da so kot pesem, ki neomadeževano opeva lepe, tople misli, ampak taka pesem, kateri je avtor pustil dostopnost vsakomur, da jo zastopi, doživi, interpretira po svoje? V bistvu bi temu lahko rekli življenje, v katerem na žalost veljajo zakonitosti, predvsem pa družbene norme in neki totemi. Vsak problem, s katerim se srečujemo ni enostavno neka ovira. Mogoče pa v postopku, ko išemo pravo pot skozi neko težavo, naletimo tudi na napake, ki pa ne nujno odražajo nek globlji pomen, kot le-ta, da enostavno so. So te napake res vse odvečno, odpadno in vse prenasičeno kar pade iz nas? Morda pa svet vendarle ni tako "raven", ampak je veliko bolj barvit in izpopoljnjen s popačenji, katere lahko preprosteje imenujemo mreža napak življenja. Ta mreža je torej neizpustno dopolnilo k našemu vsakdanu. Iz tega lahko še sklepamo, da morda le niso vse stvari, ki jih naredimo absolutno pravilne. Tu bi uvedel še absolutni in relativno napako. Pri absolutni napaki bi zagotovo najprej pomislili na mladinski izraz "fail" oz. "epic fail", torej neko popolno zmoto. Ampak ali je to res zmota? Ali naše življenje sploh dopušča zmoto? Menim da ta termin v filozofiji te stopnje ne more obstajati. Življenje je univerzalna množica, ki pokriva vse možnosti in tukaj preprosto ni opredeljenih negativnih možnosti.
Torej, ko preidemo k bistvu in pogledamo še na relativno napako, opazimo življenje še s horizontalnega vidika. Pogledamo naravnost skozi mrežo napak in pridemo do zanimivega spoznanja: družba in vsak subjek lahko dosegajo svojo perfektnost le na podlagi relativne napake. Namreč vsak pojem, vsak ton, vsak beseda izrečena s človeško intuicijo, smrtnostjo nas naredi tako posebno dobre vršilce posameznikove stroke. Tukaj ne gre za absolutno, perfektno ravnino, kjer so vse rešitve pravilne. Ne, namreč na tem področju so dejansko vse rešitve napačne. Iz tega pridemo do perfektnega absurda relativne napake in tako sklepamo, da je naše življenje ena sama napaka. Vsak umetnik v svojem izražanju uporabi tisto njegovo posebnost - človečnost, smrtnost, zmotnost in s tem doseže masterpiece. V neki umetniji ni namreč absolutne simetrije, barvitostio, zrcalnosti, temveč le en velik skupek zmote.