ponedeljek, 17. januar 2011

Enostavno ne greeeee

Paradoks norega znanstvenika:

Gre za problem, ki nastane ko nek nori znanstvenik odpre portal za potovanje v prihodnost (v premeru dveh metrov in dolžini enega metra), se postavi pred njega in pripravlja pištolo. Nato odide okoli portala na drugo stran, kjer zagleda (skozi portal) sebe, kako pripravlja pištolo. Nato ustreli samega sebe v preteklosti, ne da bi sploh zapustil isti prostor. Kako je to mogoče?

Hah, še en paradoks

Kot je že znano, elektromotor proizvede veliko več energije pri isti velikosti, le če doseže toliko in toliko večje število obratov. Iz tega dejstva lahko sklepamo, da bi lahko imeli dva motorja različnih velikosti z enako močjo, pri katerih bi bilo število obratov večje ali manjše glede na njegovo velikost. Ampak, to še ni vse. Iz tega sklepamo, da bi neskončno velik motor lahko dosegel neskončno veliko energije pri skoraj neskončno majhnih obratih, ter (kar je še bolj zanimivo) da bi neskončno majhen motor z neskončnim številom obratov dosegel neskončno količino energije. Motor, ki bi bil manjši od subatomskih delcev bi lahko zavrtel maso celega vesolja in s tem ne bi porabil vse energije - če predpostavljamo, da se vesolje dejansko nekje konča.

Kot že vemo, ima elektromotor skoraj 100% izkoristek energije (recimo 95%) , kar pa preide do naslednjega paradoksa. Če bi torej neskončno majhen motor proizvedel neskončno veliko (kinetične) energije, potem bi zato potreboval neskončno veliko elektrike, plus 5% od tiste neskončne porabljene energije. Za premikanje neskončne mase bi potrebovali več kot vso energijo, ki obstaja.

sreda, 29. december 2010

petek, 17. december 2010

best story ever

prej sva bla z anjo v city parku pa sm hotu jit tja k živalce prodajajo. in sva si zajčke ogledala. pol je blo tm neki s ful dolgo dlako k je anja trdila da je zajc, js pa da je zihr hrček (pač tak, ki je manjše sesalce); bil je pač morski švajn….in pol začne zajček naskakvat zajklo pa se anja takoj zadere: tegaaa hočm! ta je dirty!! in pol je zajkla pobegnla na strhco od hišce in ga zajebala.

ponedeljek, 8. november 2010

življenje je kurba

Kam potem, ko ima človek preveč idej, ko enostavno zmanjka papirja? Kam naj gre? Kam naj gre po novo, ko se staro črnilo popolnoma izjoče še na zadnje ostanke do roba popisanega pergamenta? Zakaj ga nihče ne brani pred to praznino, v kateri ne more ustvarjati? Zakaj mu nihče ne podari več časa? Zakaj...pa takk ogromno neskončno vesolje je, a vendarle omejeno? Je to človekova ovira? Je njegov um omejen, kot je tudi vesolje?


Zato pa vinček al pa dva, pa se najde rima tut na krokarja.
Ali je možno, da včasih stvari prepsosto nimajo naslova? Da so kot pesem, ki neomadeževano opeva lepe, tople misli, ampak taka pesem, kateri je avtor pustil dostopnost vsakomur, da jo zastopi, doživi, interpretira po svoje? V bistvu bi temu lahko rekli življenje, v katerem na žalost veljajo zakonitosti, predvsem pa družbene norme in neki totemi. Vsak problem, s katerim se srečujemo ni enostavno neka ovira. Mogoče pa v postopku, ko išemo pravo pot skozi neko težavo, naletimo tudi na napake, ki pa ne nujno odražajo nek globlji pomen, kot le-ta, da enostavno so. So te napake res vse odvečno, odpadno in vse prenasičeno kar pade iz nas? Morda pa svet vendarle ni tako "raven", ampak je veliko bolj barvit in izpopoljnjen s popačenji, katere lahko preprosteje imenujemo mreža napak življenja. Ta mreža je torej neizpustno dopolnilo k našemu vsakdanu. Iz tega lahko še sklepamo, da morda le niso vse stvari, ki jih naredimo absolutno pravilne. Tu bi uvedel še absolutni in relativno napako. Pri absolutni napaki bi zagotovo najprej pomislili na mladinski izraz "fail" oz. "epic fail", torej neko popolno zmoto. Ampak ali je to res zmota? Ali naše življenje sploh dopušča zmoto? Menim da ta termin v filozofiji te stopnje ne more obstajati. Življenje je univerzalna množica, ki pokriva vse možnosti in tukaj preprosto ni opredeljenih negativnih možnosti.
Torej, ko preidemo k bistvu in pogledamo še na relativno napako, opazimo življenje še s horizontalnega vidika. Pogledamo naravnost skozi mrežo napak in pridemo do zanimivega spoznanja: družba in vsak subjek lahko dosegajo svojo perfektnost le na podlagi relativne napake. Namreč vsak pojem, vsak ton, vsak beseda izrečena s človeško intuicijo, smrtnostjo nas naredi tako posebno dobre vršilce posameznikove stroke. Tukaj ne gre za absolutno, perfektno ravnino, kjer so vse rešitve pravilne. Ne, namreč na tem področju so dejansko vse rešitve napačne. Iz tega pridemo do perfektnega absurda relativne napake in tako sklepamo, da je naše življenje ena sama napaka. Vsak umetnik v svojem izražanju uporabi tisto njegovo posebnost - človečnost, smrtnost, zmotnost in s tem doseže masterpiece. V neki umetniji ni namreč absolutne simetrije, barvitostio, zrcalnosti, temveč le en velik skupek zmote.

sreda, 13. oktober 2010

The comeback of stupid jokes

Preposto vprašanje: Kako si ženska razlaga, če ji partner pove, da ji iz ust zaudarja po likalniku? Likalnik, kot sredstvo za likanje, pravzaprav ni nič posebnega. Je samo pripomoček, ki izpolnjuje ene naših najnujnejših vrednot - izgled. Likalnik pravzaprav tako postane nek predmet vreden spoštovanja s strani partnerja. Če se sedaj vrnemo na začetno tezo, ugotovimo, da vonj po likalniku ni znak slabega obnašanja ali celo "kršitve" bontona, ampak povezava med urejenostjo in asimilacijo neke osebe v družbi. Kljub temu, da gre tukaj za povsem spoštovanja vredno situacijo, jo lahko vsak osebek interpretira drugače.
Pač ženska rada liže likalnik. Ne pozabimo, zima je mrzla, likalnik pa topel!