hah :D

I'm nobody! Who are you?
Are you nobody, too?
Then there's a pair of us — don't tell!
They'd banish us, you know.

How dreary to be somebody!
How public, like a frog
To tell your name the livelong day
To an admiring bog!

Po dolgem času

Ja, kokr že naslov pove, bom zdj po dolgem času neki napisu.

Dons je nedelja.

Dež pada.

Dan se je začek precej zgodej; ob 10:00 če sm bolj natančen. Po krajšem zajtrku sm se odpravu na širniiiiii internet in poiskal malce teoretičnega besedila, ki mi bo pomagal pri učenju za jutrišnjo maturo iz slovenščine. Mal za tem se ni nč pametnega zgodil...dokler se nism odloču, da si bom pustu bradico (bolj pesimistična ideja, ker me precej moti). Ammmmpak, pustimo se presenetit kok daleč bom pršu.

No, začelo se je tisto bistvo: slovenščina. Eh ja, če bi me kdo opazoval kako rešujem naloge in jih nato preverjam v rešitvah....Izgledalo bi bolj kot boj med mano in rešitvami...Neskončno bojevanje med resnico in resnico2....kar v bistvu sploh ni tako nepogosta stvar dandanes. Rešitve se prov nelogičneeee. Kdo si lahko tako razlaga kot nekateri, ki so "študirali" slovenščino....Ampak ta dež, ki je bil danes nekoliko drugačen kot ponavadi...Bil je nekaj čisto posebnega, neustavljivega, umirjenega, blaženega, božanskega ampak še vedno čisto preprost dež, ki enostavno, meni nič tebi nič pada, kakor da ga noben ne opazuje....jaz bi si tudi želel kdaj biti tak. Tisti trenutek zasanjanosti je bil povsem drugačen od trenutka, ko sem bil še ujet med mano in knjigo. Svet okoli mene se je obračal čisto počasi, in vse sile so bile izničene prav na meni - bil sem lebdečem stanju čisto globoko v svojih spominih. Trajalo je večno, dokler se ni končalo z zvenenjem telefona. Ta zvonec je v meni prebudil nekaj čisto drugačnega, predvsem pa raztegnil nasmešek na mojih ustih. Kdo bi si mislil, kako preproste stvari lahko človeka osrečijo, čeprav njihovo bistvo ni v povezavi s tem trenutkom. :)

Eh ja, spet slovenščina. Sej vse skupi spet ni tko zlo nezanimivo, ampak moja logika enostavno ne ustreza tej, ki jo od mene pričakujejo. Že dolga leta veliko nalog rešujem po "nasprotni teoriji", mojem posebnem postopku, pri katerem rešim nalogo po svoji logiki in nato enostavno napišem nasprotno rešitev od moje. Heh, dejansko deluje :)

Zdej pa je prišel tisti del, ko imam vsega dovolj. Potrebna je še psihična priprava za jutri...Ja, boljša je psihična priprava kot pa mučeče učenje.

Čeprav...moje znanje še ni tako zelo blesteče...Ampak bodimo optimistični in naredimo tole sranje jutr tko da bo groza :D

ups, ne sme bit groza. Tko, da bo izvrstno! :D

Pač...

Zakaj čustva? Zakaj so to del življenja...nekaj tako neizbežnega? Zakaj niso čustva samo dobra, vesela? Zakaj je potrebno toliko žrtvovanja za en prazen nič?
Zaradi teh čustev je vsak nasproti prihajajoč dan le še težji in bolj neizogiben. Naša usoda, ki baje ne obstaja je prikovana na življensko tablo polno ČUSTEV.
Zakaj nas, ljudi to slabi? Zakaj nismo enostavno imuni na to paranojo iz slabe vesti in pričakovanj? Vsa ta prihodnost, želje, neuresničene iluzije...vse to samo zaradi čustev?
Zakaj....
Veselje, ki je baje del pozitivnih čustev...nič posebnega? Zakaj vseeno žalost prevlada? Zakaj ni obratno? Kaj naredi žalost tako močno? Pomojem je to veselo čustvo ki se mu reče ljubezen.
In že je krog sklenjen...vsi smo obsojeni na trpljenje, zato ker imamo radi...

....

I'm not afraid of dying, and that doesn't make me brave.. I'm just concerned about the loving ones...

....

That's why i'm so fucking scared to die and leave everyone who loves you behind and let them have empty hopes...

pomaranče

Torej, čisto navaden petek, sicer rahlo deževen, a kljub temu prijeten...s šolsko torbo in kitaro se vračam od Anje domov in se na poti ustavim na Bavarcu kjer čakam 6B...

S slušalkami v ušesih stojim pod streho postajališča, ter že precej nestrpno čakam na avtobus.

Kar naenkrat poleg mene pristopi nek starejši moški, na katerega sem postal pozoren, šele, ko je sredi lepega spregovoril. Vse kar sm zastopil iz tiste besedne zveze ali povedi, je bilo to, da je povezano s kitaro ki jo nosim na hrbtu. Iz levega ušesa iztaknem slušalko in ga prosim za ponovno vprašanje, ta pa odvrne: "đira..kere strune maš gor..?" Malo se zamislim in odgovorim, da imam Eliksir. Stari pa odvrne da teh strun ne pozna. Nato mimo postaje pride nek avtobus in ta moški z neurejeno brado nejevoljno sopiha kje je njegov avtobus. Nekako baje čaka na avtobus že pol ure...Nato se začne dvogovor:

Neznanec: kero kitaro pa maš to?

Jaz: Cort, električno.

Neznanec: kakšen ojačevalc pa maš?

Jaz: mam fenderja.

Neznanec: Kok močn?

Jaz: 60W

Neznanec: aha aha, pol kr seka..

Jaz: ja

Neznanec: aha aha a špilaš v kakšnem bendu?

Jaz: ja.

(malo pavze)

Jaz: pa vi igrate kaj?

Neznanec: ja, js pa igram bas....in to zlo dobr. Sm vadu 6 ur na dan.. Veš smo mel bend, hard&heavy smo špilal...Pomaranče smo bli...sj verjetn ne poznaš tega...se še nisi rodil sploh.

Smo posnel 4 albume.

Jaz: areeees? to je pa že kr..

Basist: ja ja...

Jaz: mi mamo tut bend. samo nismo še neki...smo komi začel..ne vadmo dost. mogl bi več vadt...

Basist: ja ja treba je vadt. drkat, po domač povedan. da je vse skupi usklajen.

In nato je navidez vinjen moški odšel prihajajoči liniji avtobusov nasproti, da bi ujel njegov avtobus. Takrat se se tudi jaz premaknil in pogledal če je slučajo nekje zadaj tudi moj avtobus..

Čakal sem še nekaj časa in na skrivaj vsake toliko pogledal kje je ta moški. Stal je le malo stran od mene in nazadnje sem ga videl na 25ki...

ta model ma možgane velke k lešnik xD

slavni damjan murko..na tv-ju...kriza od krize...kko lahko takemu človeku sploh uspe uspet!?!?

Torej, če njemu rata mi ne bomo mel težav :)