O ljudeh in njihovem stopnjujočem pomehkuževanju

Neki bi vsem reku:

WLL,FUCK YOU, YOU SOFT FUCKERS!

V glavnem, človek dandanes postaja vse bolj pomehkužen, kar pa se precej opazi na lenobi in razvajenosti. Resda je življenje danes lažje, kot je bilo še par desetletij nazaj, pa bi vseeno rad malo pojamral, da se ravno zato preveč pritožujemo nad vsem. Navadili smo se na višji življenjski standard in sedaj ga potiho izkoriščamo. Noben dejansko ne razmišlja, da živimo v sorazmerno lagodnem svetu, kjer nam je dokaj vse prineseno do "riti".

Rad bi diskutiral o varstvu zdravja, otrocih in marsičem. Če začnem pri otrocih, mi takoj pade na misel reklama za razkužilo. V reklami je povedano nekaj podobnega: "Poskrbite za otroka in mu na odrgnino posprejajte dezinfekcijsko sredstvo...blablabla, da se ne zagnoji." Če mene vprašate je to definitivno pretirana skrb. Kolikor vem, še ni bilo primera, da bi morali otroku zaradi odrgnine amputirati nogo, zagnojila se pa tudi ni. Veste zakaj? Čudno, človek naj bi imel nekaj kar se imenuje imunski sistem. Tudi, če pogledamo z vidika vpliva izboljšane medicine in vpliva medicine na podaljšanje življenjske dobe, se nam pretirana skrb za rane ne pozna na življenjskem razponu.

Ostanimo pri zdravstvu...."Ko greš ven se obleci, da se ne boš prehladil!" se glasi en najbolj znanih rekov naših staršev. Tudi tukaj mi ni znano, da bi se kdo zaradi mraza prehladil. Prehladil bi se samo v primeru, ko njegov imunski sistem bi ne bil dovolj močan in bi se bakterije, oz. vse kar še leta po zraku, lažje naselile v njem. Če sedaj nadaljujem scenarij pridem do toplega obroka, ki je v tem primeru juha, ki ti pogreje želodec. Prva stvar: juha mi ne bo izboljšala prebave, ker mi bo kvečjemu razredčila želodčno kislino in tako zavrla prebavo. Druga stvar: Ne zdi se mi potrebno jesti vroče juhe z namenom, da bi si pogrel želodec. MOJ ŽELODEC IMA 37º IN TO JE VEČ KOT DOVOLJ!

Vse skupaj se mi zdi precej zaskrbljujoče, saj otroci iz generacije v generacijo postajajo vse bolj pomehkuženi in razvajeni. Enostavno ljudje izgubljamo stik z realnostjo in se prepustimo prevzeti lenobi in pesimizmu. Zamislite se v koliko primerih dan za dnem delujete pod svojimi zmožnostmi samo zaradi neke notranje zavore. Kolikokrat bi lahko neko stvar opravili, tudi če so pogoji "ubijalski", pa je vendarle ne. Morda so krivi mediji. Vsekakor pa menim, da bi vsakdo moral poskrbeti zase in se nehal razvajati. S tem pa ne mislim povedati, da je namen življenja trpeti in prenašati vsa možna bremena. Ravno nasprotno. Sem človek, ki podpira uživanje in lagodno življenje, vendar je včasih potrebno še malo realnosti.

DODATEK:

Za vse tipe k radi natapavajo od uzadi. Če si tok soft da rabš lubrikant rajš zamenji lukno!

When you get your first girlfriend

When you get your first girlfriend, you should never leave her alone. You know why? Because you never know when a hunter could come, kill your bitch, cut out her heart and take it to her stepmother. How would you then feel? I don't know how you would, but I bet she'd feel pretty empty.

Sledi...v bližnji prihodnosti

O žabici, ki se je učila kakati.

en praktičnih izzumov, ki bi jih lahko uvedl v prihodnosti

Voda v prahu:

Ko bomo odšli v trgovino, bomo kupili zavitek vode v prahu in zmanjšali stroške vode za kuhanje.

Navodila za uporabo:

- en zavitek vode v prahu (vsebuje O2)

- tekoči vodik

Oziroma: (alternativna voda v prahu)

Čista kislina + čista baza

To bi zihr šlo xD

haha

A:aaaaaaauuuuuaa Ulegu si se mi na lase.

B: Na kere?

A: Naaa tega, pa tega...pa tega :D

Dokaz, da partnerka ni dobra

You make my world go right round, and at the same time my digestion go left round..

Wonder what the outcome might be? :D

Moja prva novela: Novela o zelenem bršljanu.

Uvod:

(prazen prostor)

Jedro z zaključkom:

Bil je en prelep bršljan.

O avtorju in zahvala vsem sodelujočim v noveli:

Mihael Japelj - prijazen človek. Hvala za sodelovanje.

Radiation

Radiator seva??? Haaa, temu se reče nateg javnosti. Je torej radiator narejen iz čistega radija? Prav gotovo! Zakaj bi se potem tako imenoval...

O noveli

Torej...Kot že vemo, se v noveli vrti vse okoli enega predmeta, osebe oz. dejanja (torej, sokolja teorija), predvsem pa je znana po jedrnatosti in manjšem številu nastopajočih oseb. Na tej točki bi rad izpostavil mojo Novelo o Bršljanu in v njej poudaril vse značilnosti klasične novele. Torej: v moji noveli, kot ste že seveda opazili, nastopa precejšnje število oseb. Že sam Bršljan je poosebljena rastlina in tudi glavni lik dogodka, potem so pa tu še imaginarni osebki, navedeni v uvodu. Njihova naloga je predvsem spremljanje bršljana pri njegovem življenju, ter poudarjanje eno redkih vrednot življenja - imaginarnost. Menim, da se imaginarnost zelo lepo zlije z bršljanom in zapolni ves prazen prostor okoli njega.

Iskreno se zahvaljujem za branje moje kritike na lasten roman in se opravičujem za morebitne nejasnosti glede jasnih nejasnosti v zgornji noveli.

Moja druga novela: Paraliziran mož

Vsaka ženska si gotovo želi imeti moža, ki bi bil lep, sanjski, nikoli ne bi smrčal, imela bi erotične užitke z njim, plesala bi...Vse to je padlo na glavo Melarhoniji, ko je nekega dne odšla v bližnjo bolnišnico obiskat starega očeta Krišmohtava. Nikoli ne bi pomislil da družina Sčemhir ne izvira iz Slovenije. Za čuda jih tudi imena ne izdajo. Tudi, če zunaj sije sonce!

In tako je Melarhonija res prišla do dedka, ki je ob njenem prihodu zelo močno vdihnil, z zadnjim izdihom pa izgovoril: "Rad te imam, Melarhonija." Ubožica je nato z depresivnim pogledom, usmerjenim v tla, odšla po hodniku navzdol in ni pogledala ne levo, ne desno.

Minila sta dva meseca, Melarhonija pa ni in ni mogla nehati misliti na moškega, ki je poleg njenega starega očeta ležal, obdan s pogrebnim cvetjem (očitno je imel zelo kruto družino, kajti vsi so ga izločili in odpisali za mrtvega) in zelo zelo plitvo dihal. Bil je popolnoma nebogljen, izgledal je čudovito in Melarhonija si ga je zaželela. Zato se je odpravila na njen prvi zmenek v bolnico. Dva meseca je hodila k njenemu fantu in kajkmalu sta bila zaročena. Bil je njen heroj.

V precejšnjem monologu sta določila datum poroke in tako se je tudi zgodilo. Melarhonija se je poročila z Umekom in ga odpeljala domov. Bil je preprost, nezahteven človek. Vse kar je potreboval je bila infuzija.

Drugo poglavje:

Melarhonija je nekega dne dobila izvrstno idejo. Kaj, ko bi odšla z Umekom skupaj po kruh. In tako se je tudi zgodilo. Praktično je, ko imaš invalida v avtu, kajti parkirna mesta so, poleg rumeno označenih, večinoma zasedena, ali pa so preprosto predaleč od vhoda v trgovino. Melarhonija, ki jo je Umek klical Melči, ga je vozila naokoli po celi trgovini. To ji je zelo ugajalo. Ogledovala sta si vse, od kruha, pa do spodnjega perila. Bil je lep dan za invalida na vozičku in srečno ženo.

Tretje poglavje:

(interval)

Četrto poglavje:

Na nek deževen dan je Melči zelo jokala. Tožila je, da je njen preljubi možek sploh ne razume in jo kar naprej ignorira, ko mu hoče kaj dopovedati. Pa še steklenice vina pri večerji ne odpre. Kakšen gentleman!

Peto poglavje:

Melarhonija umre, Umek pa se zbudi iz kome z bujnimi denarci med prsti.

Nikoli se ne ve, kdaj ti žena umre. Ne sekiraj se, ker potem dobro ti je. (je zarepal)

V tej noveli sem spet hotel poudariti to "imaginarnost", ki temelji na popolni realnosti sveta. To dokazuje, da neke namišljenosti ni, brez da bi bila v osnovi realna ideja, ki to namišljenost producira.

Jaz, ozaveščena osebnost

Bio vrečke za trgovino. Jst sm zlo bio človk. Jst mam kr kengoruja sabo pa v njegovo vrečko zlagam.

Lih sm se v pižamo vrgu. Prov študeram, če bi se dal to v dobesednem pomenu narest :D
hmmm :D

Kakorkoli vzamemo, vpisan bi bil v knjigo rekordov.

If someone knows how to fall, than i am the one..

Moj jekleni konjiček (v tem primeru kolo, ne pa avto; kar je sicer bolj logično, saj je kolo bolj podobno konju kot avto) ni več zdržal naporov in se predal. Povedal bom lepo zgodbico, ki vas bo očarala. Torej, peljal sem se s kolesom, tako kot vsak dan, od avtobusne postaje pa do doma. Da bi šlo hitreje, sem prestavil v višjo prestavo in še bolj pritisnil na kolena. Popolnoma sem se sprostil, izpustil krmilo, in skoraj zajadral po cesti. Pot pred mano je bila neovirana in cesta me je nesla naravnost brez težav, kar naenkrat pa ... .. .. praznina. V bistvu praznina pod mojo zadnjico. Naenkrat sem sedel na zadnjem kolesu (med sorazmerno hitro vožnjo) in se drsal po gumi, ter nazadnje končno zadel tla. (Mislim, noben jih še ni zgrešil.) Nato sem vstal. Stojim. Nič mi ni jasno. Nato pogledam kolo v grmovju in v roke primem sedež. Gledam sedež (in on gleda mene...bi rekel Smolar). Nič mi ni jasno.
Dejansko se je zlomila ŠTANGA (al pa po domače zicštanga).
Moram pa priznati, da je sem nekoč v štango zvrtal luknjice in tako imel pritrjeno stojalo za flaško. Torej, mojo zicštango je napadel zob časa. Če pa dobro pomislim, tista luknjica ni mogla biti edini razlog, da se je štanga zlomila. Pred leti sem jo malce...nakrivil pri ponesrečenem skoku. V glavnem, splet okoliščin je poskrbel, da imam sedaj za pol krajšo zicštango in precej bolečin po telesu.

Iskreno se opravičuje za uporabo narečnih besed, kot so štanga in zicštanga.

Sketch effect :D

All good things come to an end

A ni prov smešn k pomislš na velikega belega morskega psa; kok je ta žival v bistvu ogromna pa mogočna...uspel ji je kraljevat v morjih zadnjih 100 milijonov let brez konkurence. Do zdj seveda. In pol kar naenkrat izgubi boj proti čudnemu bitju ki hudi po dveh nogah in je 10x lažji od njega. Vse skupi je ful nelogično...