Moja druga novela: Paraliziran mož

Vsaka ženska si gotovo želi imeti moža, ki bi bil lep, sanjski, nikoli ne bi smrčal, imela bi erotične užitke z njim, plesala bi...Vse to je padlo na glavo Melarhoniji, ko je nekega dne odšla v bližnjo bolnišnico obiskat starega očeta Krišmohtava. Nikoli ne bi pomislil da družina Sčemhir ne izvira iz Slovenije. Za čuda jih tudi imena ne izdajo. Tudi, če zunaj sije sonce!

In tako je Melarhonija res prišla do dedka, ki je ob njenem prihodu zelo močno vdihnil, z zadnjim izdihom pa izgovoril: "Rad te imam, Melarhonija." Ubožica je nato z depresivnim pogledom, usmerjenim v tla, odšla po hodniku navzdol in ni pogledala ne levo, ne desno.

Minila sta dva meseca, Melarhonija pa ni in ni mogla nehati misliti na moškega, ki je poleg njenega starega očeta ležal, obdan s pogrebnim cvetjem (očitno je imel zelo kruto družino, kajti vsi so ga izločili in odpisali za mrtvega) in zelo zelo plitvo dihal. Bil je popolnoma nebogljen, izgledal je čudovito in Melarhonija si ga je zaželela. Zato se je odpravila na njen prvi zmenek v bolnico. Dva meseca je hodila k njenemu fantu in kajkmalu sta bila zaročena. Bil je njen heroj.

V precejšnjem monologu sta določila datum poroke in tako se je tudi zgodilo. Melarhonija se je poročila z Umekom in ga odpeljala domov. Bil je preprost, nezahteven človek. Vse kar je potreboval je bila infuzija.

Drugo poglavje:

Melarhonija je nekega dne dobila izvrstno idejo. Kaj, ko bi odšla z Umekom skupaj po kruh. In tako se je tudi zgodilo. Praktično je, ko imaš invalida v avtu, kajti parkirna mesta so, poleg rumeno označenih, večinoma zasedena, ali pa so preprosto predaleč od vhoda v trgovino. Melarhonija, ki jo je Umek klical Melči, ga je vozila naokoli po celi trgovini. To ji je zelo ugajalo. Ogledovala sta si vse, od kruha, pa do spodnjega perila. Bil je lep dan za invalida na vozičku in srečno ženo.

Tretje poglavje:

(interval)

Četrto poglavje:

Na nek deževen dan je Melči zelo jokala. Tožila je, da je njen preljubi možek sploh ne razume in jo kar naprej ignorira, ko mu hoče kaj dopovedati. Pa še steklenice vina pri večerji ne odpre. Kakšen gentleman!

Peto poglavje:

Melarhonija umre, Umek pa se zbudi iz kome z bujnimi denarci med prsti.

Nikoli se ne ve, kdaj ti žena umre. Ne sekiraj se, ker potem dobro ti je. (je zarepal)

V tej noveli sem spet hotel poudariti to "imaginarnost", ki temelji na popolni realnosti sveta. To dokazuje, da neke namišljenosti ni, brez da bi bila v osnovi realna ideja, ki to namišljenost producira.