If someone knows how to fall, than i am the one..

Moj jekleni konjiček (v tem primeru kolo, ne pa avto; kar je sicer bolj logično, saj je kolo bolj podobno konju kot avto) ni več zdržal naporov in se predal. Povedal bom lepo zgodbico, ki vas bo očarala. Torej, peljal sem se s kolesom, tako kot vsak dan, od avtobusne postaje pa do doma. Da bi šlo hitreje, sem prestavil v višjo prestavo in še bolj pritisnil na kolena. Popolnoma sem se sprostil, izpustil krmilo, in skoraj zajadral po cesti. Pot pred mano je bila neovirana in cesta me je nesla naravnost brez težav, kar naenkrat pa ... .. .. praznina. V bistvu praznina pod mojo zadnjico. Naenkrat sem sedel na zadnjem kolesu (med sorazmerno hitro vožnjo) in se drsal po gumi, ter nazadnje končno zadel tla. (Mislim, noben jih še ni zgrešil.) Nato sem vstal. Stojim. Nič mi ni jasno. Nato pogledam kolo v grmovju in v roke primem sedež. Gledam sedež (in on gleda mene...bi rekel Smolar). Nič mi ni jasno.
Dejansko se je zlomila ŠTANGA (al pa po domače zicštanga).
Moram pa priznati, da je sem nekoč v štango zvrtal luknjice in tako imel pritrjeno stojalo za flaško. Torej, mojo zicštango je napadel zob časa. Če pa dobro pomislim, tista luknjica ni mogla biti edini razlog, da se je štanga zlomila. Pred leti sem jo malce...nakrivil pri ponesrečenem skoku. V glavnem, splet okoliščin je poskrbel, da imam sedaj za pol krajšo zicštango in precej bolečin po telesu.

Iskreno se opravičuje za uporabo narečnih besed, kot so štanga in zicštanga.